Prodajalka vijolic je napisal/a: ↑
milaa je napisal/a: ↑Sem prebrala del Rdeče zanke..
Sploh si ne želim in nočem predstavljat, kako je izgubit otroka in kakšna nepredstavljiva žalost in obup je to.
Ampak, če se tragedija že zgodi, ali je žalost manjša, če je pepel ljubljenega pol metra pod zemljo v posodi, kot da srce nam drage osebe živi v drugem človeku? Da nekdo vidi samo zato, ker smo mu mi, z našo odločitvijo to omogočili..
In ja, po smrti bi želela, da če bo na meni karkoli uporabnega, to nekomu koristi.
V neke teorije zarote, da zdravniki prežijo na paciente, katerim bi vzeli organe pa ne verjamem.
Verjetno so taki primeri v državah tretjega sveta, da bi se pa to dogajalo v našem UKC ju, pa pač ne!
Boš to pripovedovala, ko boš darovala svojega otroka. Zmenen? Ok.
Do takrat pa lahko prodajaš in daruješ vijolice, pozimi pa vžigalice.
Želim ti lahko samo to, da nikoli v življenju ne ti, ne tvoji dragi, ne bodo pred odločitvijo, biti darovalec ali prejemnik.
Nikoli ne veš, kako se življenje obrne. Mogoče bo pa kdo, ki je tebi blizu, lahko živel s srcem nekoga drugega. Bi tudi v tem primeru rekla; ah, ne. To pa ne bi.
Ne pomislite, da se lahko znajdete tudi na drugi strani.