Dejstvo je, da nihče ne more v naprej napovedat svoje reakcije. Lahko razglabljamo, ampak ko diagnozo dejansko dobiš, je najverjetneje občutek tak, kot bi te zadela skala.
Sama hvala bogu še nisem bila soočena s tem. Enkrat sem bila blizu, ko sem čakala na histološke rezultate in so se dnevi do izvida vlekliiiii. Seveda razmišljaš takrat o marsičem...
Sem pa videla šok pri tašči, ko je dobila diagnozo. Sicer čisto nepričakovano, ker je bila brez simptomov. Vedno samozavestna, samostojna, trdna ženska je padla skoraj s stolom vred. Par dni sploh ni zelela spregovoriti o tem. Potem pa je prisla operacija in se je bilo potrebno spoprijeti s tem in se je nekako odprla. Dala skoz op, kemo in obsevanja, čeprav je bila prej proti kemo. Ko pa prideš enkrat na to, se oprimeš vsega. Zavrnila je na koncu edino paliativna obsevanja, ker so ji povzročala preveč bolečin.
Trenutni primer pa je pri sinovem bodocem tastu. 3 leta nazaj znamenje, ki se je izkazalo za melanom. Odstranjen baje v zdravo. S tem se več ni dalje obremenjeval, dokler ni lani padel v nezavest. Metastaze v možganih. Odlocil se je boriti z vsemi močmi in sredstvi. Letos preiskave pokažejo razsoj bolezni drugod po telesu. Ko je izvedel za izvid ni z nobenim spregovoril niti besede vsaj 14 dni. Se je pa v tem času odločil, da ne sprejme več nobene terapije in živi preostanek brez stranskih učinkov.
Je pa sama bolezen, kljub množičnosti, tako individualna po obnašanju, reakciji na zdravljenje, po samem izteku, da se je nemogoče primerjat s kom drugim. In takšni smo tudi ljudje. Kako odreagirajo drugim ne bi bilo vam čisto nič v pomoč, ko bi diagnozo prejeli
Sama hvala bogu še nisem bila soočena s tem. Enkrat sem bila blizu, ko sem čakala na histološke rezultate in so se dnevi do izvida vlekliiiii. Seveda razmišljaš takrat o marsičem...
Sem pa videla šok pri tašči, ko je dobila diagnozo. Sicer čisto nepričakovano, ker je bila brez simptomov. Vedno samozavestna, samostojna, trdna ženska je padla skoraj s stolom vred. Par dni sploh ni zelela spregovoriti o tem. Potem pa je prisla operacija in se je bilo potrebno spoprijeti s tem in se je nekako odprla. Dala skoz op, kemo in obsevanja, čeprav je bila prej proti kemo. Ko pa prideš enkrat na to, se oprimeš vsega. Zavrnila je na koncu edino paliativna obsevanja, ker so ji povzročala preveč bolečin.
Trenutni primer pa je pri sinovem bodocem tastu. 3 leta nazaj znamenje, ki se je izkazalo za melanom. Odstranjen baje v zdravo. S tem se več ni dalje obremenjeval, dokler ni lani padel v nezavest. Metastaze v možganih. Odlocil se je boriti z vsemi močmi in sredstvi. Letos preiskave pokažejo razsoj bolezni drugod po telesu. Ko je izvedel za izvid ni z nobenim spregovoril niti besede vsaj 14 dni. Se je pa v tem času odločil, da ne sprejme več nobene terapije in živi preostanek brez stranskih učinkov.
Je pa sama bolezen, kljub množičnosti, tako individualna po obnašanju, reakciji na zdravljenje, po samem izteku, da se je nemogoče primerjat s kom drugim. In takšni smo tudi ljudje. Kako odreagirajo drugim ne bi bilo vam čisto nič v pomoč, ko bi diagnozo prejeli